PRAKSA DKOM: TAKSA IN STROŠKI V REVIZIJSKEM POSTOPKU

Takso v revizijskem postopku ureja 71. člen Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Njeno višino v vsakem posameznem primeru določi naročnik glede na predmet zahtevka za revizijo, pri tem pa mora upoštevati zakonsko določene omejitve. Taksa lahko znaša najmanj 500 EUR in največ 25.000 EUR. Plača se enkrat, pred vložitvijo zahtevka pri naročniku, in velja za predrevizijski in revizijski postopek skupaj.

Zakonsko določeni maksimum takse, tj. 25.000 EUR, velja tudi v primeru, ko vlagatelj z eno vlogo oziroma z enim zahtevkom za revizijo izpodbija odločitve naročnika v več sklopih istega javnega naročila. Takšno stališče je Državna revizijska komisija (DKOM) zavzela v odločbi št. 018-057/2026 (SŽ-ŽIP, storitve, d.o.o.). V predmetni zadevi je naročnik v pravnem pouku navedel, da taksa znaša 25.000 EUR za vsak posamezni sklop. Vlagatelj je z enim zahtevkom za revizijo izpodbijal naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila v dveh sklopih in plačal takso v višini 25.000 EUR. DKOM je pritrdila vlagatelju, da dodatno plačilo takse za vsak posamezni sklop ni utemeljeno. Z vidika učinkovitega pravnega varstva in njegove dostopnosti 71. člena ZPVPJN ni mogoče razlagati tako, da bi moral vlagatelj zgolj zaradi razdelitve javnega naročila na več sklopov plačati višjo takso, kot bi jo moral plačati, če naročilo ne bi bilo razdeljeno na sklope. Razdelitev javnega naročila na sklope zato sama po sebi ne more povzročiti preseganja zakonsko določenega najvišjega zneska takse.

Na pomen takse in njenega pravilnega plačila v revizijskem postopku kaže tudi dejstvo, da potrdilo o plačilu takse spada med obvezne sestavine zahtevka za revizijo v skladu s 15. členom ZPVPJN. Če vlagatelj zahtevku za revizijo potrdila o plačilu takse ne priloži, ga DKOM v skladu z 31. členom ZPVPJN pozove, naj v roku treh delovnih dni predloži manjkajoče potrdilo oziroma ustrezno dopolni zahtevek. V kolikor vlagatelj zahtevka v postavljenem roku ne dopolni, DKOM zahtevek za revizijo zavrže.

Enake posledice lahko nastopijo tudi v primeru, ko vlagatelj takso plača v prenizki višini zaradi napačnega pravnega pouka naročnika. Tako je DKOM odločila v zadevi št. 018-116/2026-11 (Javni Holding Maribor d.o.o.). Vlagatelj je v obravnavanem primeru vplačal takso v prenizki višini, vendar v skladu z (napačnim) pravnim poukom naročnika. DKOM ga je zato pozvala, naj v roku treh delovnih dni zahtevo za revizijo ustrezno dopolni in doplača takso ter predloži potrdilo o plačilu. Ker vlagatelj tega v postavljenem roku ni storil, je DKOM ugotovila, da zahtevek za revizijo ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz 15. člena ZPVPJN, in ga zato zavrgla.

V primeru, da vlagatelj umakne svoj zahtevek po odločitvi naročnika v predrevizijskem postopku in še pred začetkom revizijskega postopka pred DKOM, mu pripada povračilo polovice plačane takse v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPVPJN. Vračilo pa ni avtomatsko – tretji odstavek 72. člena ZPVPJN vlagatelju nalaga, da ga mora sam zahtevati od DKOM.

Manj jasno je urejen položaj, v katerem vlagatelj zahtevek umakne še pred odločitvijo naročnika. Upravno sodišče je v sodbi opr. št. II U 53/2020-30 z dne 7. 3. 2023 ugotovilo, da ZPVPJN tega položaja ne ureja in da gre za pravno praznino. Presodilo je, da je situacija v bistvenih pravnih prvinah enaka tisti, ko vlagatelj svoj zahtevek umakne po odločitvi naročnika, vendar še pred začetkom revizijskega postopka pred DKOM. Zato je zavzelo stališče, da je tudi v primeru umika zahtevka pred odločitvijo naročnika vlagatelj upravičen do vračila polovice plačane takse.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN vlagatelju iz lastnih sredstev povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku. Mednje spadajo taksa in drugi izdatki, vključno s stroški dela, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega. Kot je DKOM navedla v odločbi št. 018-144/2026 (Ministrstvo za obrambo), se pri odločanju o priznanju stroškov upoštevajo tudi pravila Zakona o pravdnem postopku, posledično pa to pomeni, da se pri priznanju stroškov upošteva doseženi uspeh stranke v postopku, pri čemer se višina priznanih stroškov odmeri glede na delež njenega uspeha. Ob tem je pomembno izpostaviti še, da DKOM vrača le stroške tistih vlog, v katerih so bile navedbe bistvene in so pripomogle k hitrejši ali k enostavnejši rešitvi zadeve (tako npr. odločba DKOM št. 018-128/2026 (Občina Brda) ali pa št. 018-075/2026 (Splošna bolnišnica Celje)). V praksi to pomeni, da je zaradi narave stvari povračilo stroškov pripravljalnih vlog v postopku praktično nemogoče doseči.

Iz obravnavane prakse DKOM je jasno razvidno, da taksa in z njo povezani stroški predstavljajo več kot zgolj formalnost, saj napaka v zvezi s plačilom takse lahko privede do zavrženja zahtevka. Če vlagatelj zahtevek umakne, lahko praviloma pričakuje polovico takse nazaj, pri stroških pa mora računati na povračilo v deležu, ki ustreza njegovemu uspehu.