PRAKSA DKOM: DO KAM SEGA SVOBODA NAROČNIKA PRI OBLIKOVANJU POSTAVKE DODATNIH STORITEV V PONUDBENEM PREDRAČUNU?

Državna revizijska komisija je v odločitvi št. 018-155/2025-21 z dne 12. 5. 2026, izdani v postopku javnega naročanja, Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica, opozorila na pomembno tveganje pri oblikovanju postavk za »dodatne storitve« v ponudbenem predračunu.

Naročnik je v konkretnem primeru predvidel kar 7.000 ur dodatnih storitev v enem sklopu in 1.000 ur v drugem sklopu, pri čemer je navedel zgolj, da se storitve obračunavajo po dejanski porabi, obseg pa predstavlja maksimalno predvideno količino naročanja. Hkrati je določil, da so dodatne storitve opcijske in povsem odvisne od potreb naročnika.

DKOM je ugotovila, da naročnik teh storitev ni dovolj konkretiziral in so bile tako presplošno določene. Tehnične specifikacije niso vsebovale informacij o:

• vsebini posameznih nalog,
• zahtevnosti storitev,
• časovni dinamiki izvedbe,
• nujnosti posameznih posegov,
• niti o potrebnih kadrovskih profilih in zahtevanih kompetencah.

Naročnik je od ponudnikov zahteval le ponudbo urne postavke, ne da bi opredelil različne profile strokovnjakov ali vrste storitev. Po oceni DKOM je takšna ureditev ponudnike silila v pripravo ponudb »na zalogo« za hipotetične in vsebinsko nejasne storitve, zaradi česar ponudbe med seboj niso bile objektivno primerljive.

DKOM je zato ugotovila kršitev načela transparentnosti (6. člen ZJN-3), načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ter pravil glede oblikovanja tehničnih specifikacij po 68. členu ZJN-3. Ob tem je poudarila, da mora naročnik ponudnikom zagotoviti tak obseg informacij, da lahko ponudniki pripravijo primerljive in konkurenčne ponudbe na enakih izhodiščih.

DKOM je hkrati izpostavila, da je za takšne situacije bolj primerna uporaba okvirnega sporazuma (48. člen ZJN-3), saj se z njim postavi le "okvir" naročanja za določeno obdobje in ne zahteva vnaprejšnje določitve vseh pogojev, ki urejajo zagotavljanje posameznih storitev ali blaga.